Smrtovnica in oklic dedičem
Nastop dedovanja
Po zakonu o dedovanju dedovanje nastopi s trenutkom smrti. 
Praktično pa za dediče nastopi dedovanje šele s sodno sprovedbo - sklepom o dedovanju, za to pa morajo svojci urediti sestavo smrtovnice.
Potrdilo o smrti
Prvi izmed potrdil je obvestilo oz. potrdilo o smrti zapustnika, ki ga za območje Ljubljane izda Inštitut za sodno medicino, za druge okraje pa običajno kar lokalni zdravnik (zdravnik oglednik - določeni zdravnik ogledne službe), na dan dneva smrti pokojnika, izjemoma kasneje.
Obvestilo upravni enoti
Zdravnik oglednik ko nesporno ugotovi vzrok smrti, zabeleži to v register smrti, kar se elektronsko posreduje upravni enoti (UE).
UE in država je s tem dnem in uro obveščena o smrti in tudi osnovnem vzroku smrti. Zdravnikov zapisnik je podlaga vpisa smrti v matično knjigo. Presek dneva smrti posameznikov na tisti dan se pošlje tudi posameznim državnim in javnim institucijam, ki so do podatka upravičeni na podlagi zakona.
Sorodniki dobijo kopijo zapisnika o ogledu (potrdilo) in odredbo o prevozu posmrtnih ostankov zapustnikov pogrebnemu zavodu.
Ureditev pogreba
Ureditev pogreba sicer ni povezano s smrtovnico, je pa moralna dolžnost svojcev. 
V kolikor svojci ne poskrbijo za pogreb, poskrbi za dostojen pogreb lokalna skupnost (občina), ki skuša te stroške kasneje uveljavljati kot terjatev zapuščine.
Izpisek iz matičnega registra smrti - mrliški list
S tem, ko dediči prejmejo omenjeno potrdilo o mrliškem ogledu, lahko na upravni enoti zaprosijo za mrliški list. Vpis v matični register smrti in pridobitev izpiska iz registra smrti je podlaga za sestavo smrtovnice.
Sočasno UE zaprosi svojce, da dostavijo dokumente, ki jih je pokojnik posedoval, v uničenje.
Mrliški list je pogovorno ime za izpisek oziroma potrdilo o vpisu v matični register smrti. Smrtovnica je uradni dokument, ki ga sestavi UE in je podlaga za začetek sodnega postopka dedovanja.
Smrtovnica - vsebina in sestava
Smrtovnica je dokument, s katerem upravna enota obvesti zapuščinsko sodišče o smrti zapustnika, o okoliščinah njegove smrti, o njegovih podatkih, o njegovemu premoženju, o njegovih potencialnih dedičih in o njegovi potencialni oporoki. Smrtovnica je torej implicitno predlog države (upravne enote), da naj sodišče odloči o prehodu zapuščine na dediče.
Kdo sestavi smrtovnico?
Smrtovnico sestavi matičar upravne enote, kjer je imel pokojni prijavljeno začasno ali stalno prebivališče ob smrti (kjer je pokojnik živel). V kolikor tega ni mogoče določiti, se določi po legi nepremičnine, če jo je imel zapustnik v lasti, sicer pa jo sestavi upravna enota kjer je pokojni nazadnje živel. Smrtovnica se sestavi v vsakem primeru, tudi če podatki morebiti manjkajo ali so nepopolni.
Smrtovnico matičar sestavi na podlagi podatkov, ki jih pridobi od dedičev ali drugih oseb. 
Odvetnik za dedovanje lahko pomaga s svetovanjem pri sestavi smrtovnice.
Upravna enota po uradni dolžnosti preveri podatke v registrih, za katere lahko vpogleda, za večino podatkov pa je še vedno odvisna od svojcev in drugih, ki imajo podatke o pokojnemu.
Smrtovnica pa je lahko tudi nepopolna, zato podatke v njej preveri zapuščinsko sodišče.
Kaj piše v smrtovnici?
V smrtovnici se navedejo podatki o pokojnemu. Tako se navedejo poklic, kdaj in kje je bil rojen, ali je imel še druga imena, priimke, vzdevke, naslove, partnerje, zakonce, zunajzakonske partnerje, zakonske in zunajzakonske otroke, posvojence.
Nadalje podatke o premoženju pokojnega. Ali je imel vozila, nepremičnine, račune, orožje, dražje premičnine (slike, zlatnino ipd). Nadalje pa tudi, ali je imel sklenjene kakšne dednopravne pogodbe in ali je v centralnemu registru oporok vpisan kakšen vpis - da je pokojni naredil oporoko.
Kaj se naredi s smrtovnico?
Ko je smrtovnica sestavljena, jo upravna enota pošlje Okrajnemu sodišču po kraju smrti zapustnika. S tem se formalno začne zapuščinski postopek (zapuščina), ki se kasneje konča s sklepom o dedovanju.
Ne ravno pogosto se zgodi, da se kakšnega izmed dedičev tudi izpusti iz smrtovnice.
Dediščinska tožba - tožba na vračilo dediščine
Ne glede na dejstvo, ali je bil dedič naklepno (če so preostali vedeli zanj, pa ga niso vključili) ali pa nenamerno (npr. za nezakonskega sina niso vedeli), ima le ta možnost, da kljub temu zahteva dediščino.
Dediščino lahko zahteva s pomočjo odvetnika za dedovanje in s tako imenovano dediščinsko tožbo, s katero zahteva od dedičev, ki so dediščino prejeli, da mu prepustijo alikvotni del dediščine, ki bi mu sicer pripadal. Dediščinska tožba se imenuje tudi tožba na vračilo dediščine.
Zastanje tožbe dediča na vračilo dediščine
Glede na okoliščine primera pa lahko tak zahtevek oziroma dediščinska tožba tudi zastara, zato s takšnim zahtevkom oziroma tožbi ni posebej za odlašati.
Seveda pa je možno tudi, da med novim dedičem in starimi dediči pride do poravnave in se dogovorijo sporazumno, vendar je praksi to redkeje.
Oklic neznanim dedičem
V primeru da dedičev ne upravna enota, ne sodišče ne uspe najti preko uradnih evidenc, ve pa se, da obstajajo, lahko sodišče objavi poseben oklic neznanim dedičem in ga objavi v uradnem listu in/ali sodni oglasni deski.
Oklic je namenjen, da se javi tista oseba, ki meni, da je upravičena dedovati po zapustniku. Takšnih primerov je sicer v modernejšem času manj, se pa še vedno zgodijo.
Razlog za bistveno zmanjšanje primerov je v tem, da so državne evidence čedalje bolj natančne in pravilne, posledično pa ni potrebe po oklicih za nezanimi dediči, razen v kolikor bi se sled izgubila zaradi odselitve v tujino (težava nastane predvsem s selitvijo v slabše razvite države).
Glejte tudi:
Blog zapise o dedovanju - dedovanje
Dedovanje, zapuščine, oporoke, izročilne pogodbe in dosmrtno
Dednopravne pogodbe - izročilna, preužitek, dosmrtno preživljanje, darilo za primer smrti
Uveljavljanje nujnega dednega deleža
Zdravstveno pooblastilo in oporoka
Zapuščina in zapuščinski postopek
Pogodba o preužitku in darilna pogodba
Ločitev in izločitev zapuščine