Dedovanje, zapuščina in zapuščinski postopek
Zapuščina oziroma nepravdni zapuščinski postopek je sodni postopek dedovanje. Dedovanje ureja Zakon o dedovanju. Dedovanje oziroma postopek dedovanja se vodi z namenom, da se razdeli dediščino oz. zapuščino med oporočne ali zakonite dediče, volilojemnike in morebitne upnike. Dedovanje se teoretično uvede že s trenutkom smrti zapustnika.
V praksi pa rečemo, da je dedovanje začeto s tem, ko začne zapuščinsko (dedno) sodišče s svojimi opravili v sodnem postopku dedovanja. Dediščinsko sodišče najprej preveri smrtovnico, nato pa skladno z Zakonom o dedovanju izvede pripravljalna dejanja pred narokom za delitev dediščine - narokom za dedovanje.
Ta pripravljalna dejanja dediščinskega sodišča vključujejo poizvedbo o aktivnem premoženju dediščine in nekaterim drugim okoliščinam dedovanja (omejitvam dedovanja na podlagi zakona), ki so predvidevan v Zakonu o dedovanju. Dediščinsko oz. zapuščinsko sodišče nato povadbi (potencialne) oporočne ali zakonske dediče na dediščinsko obravnavo, običajno pa jih seznani tudi že s tem ali obstaja oporoka in kakšne je njena vsebina.
Dediči pristopijo na dediščinski oz. zapuščinski narok, kjer se vodi zapisnik o dediščinskem naroku in rešujejo dednopravna vprašanja. V kolikor posebnih dednih zahtevkov oziroma izjav ali prerekanj izjav ni, se zapuščinski oz. dediščinski narok zaključi. Nadalje se izda sklep o dedovanju, odmeri sodna taksa za sklep o dedovanju in pošlje v odmero davka na dediščine in darila. Zapuščinsko oz. dediščinsko sodišče pa po pravnomočnosti sklepa o dedovanju odredita tudi zemljiškoknjižnemu sodišču, da izvede sklep o dedovanju v zemljiški knjigi.
Trenutek zapustnikove smrti - trenutek nastopa dedovanja
Zapuščina oziroma postopek zapuščine (nastopa dediščine) se začne pravno s trenutkom smrti zapustnika, ko preide zapuščina (dediščina) na dediče, skladno z Zakonom o dedovanju. Ta fikcija dednega prava je pomembna zaradi vprašanja stroškov, ki bremenijo podedovano premoženje, posest, odgovornost dedičev za škodo, za dolgove, ipd. Formalo pa se dediščina - zapuščina oziroma zapuščinski postopek začne, ko je krajevna in stvarno pristojen državni organ (običajno upravna enota) obveščena o smrti zapustnika in posledično o zakonski potrebi za ureditev zapuščine. Formalno pogoj za dediščino, zapuščino oz. zapuščinskega postopka je seveda obstoj zapuščine - premoženja, ki naj se deli. Vendar pa se bo dediščinski postopek oz. postopek dedovanja izvedel ne glede na to, ali je dediščinsko premoženje oz. zapuščina znatne ali neznatne vrednosti.
Na podlagi prejete informacije o smrti (t.im obvestilom o smrti inštituta za sodno medicino ali lokalnega zdravnika) in izdanega mrliškega lista (izpiska iz matičnega registra smrti) pozove pristojna upravna enota najbližje sorodnike ali druge osebe, da ji posredujejo potrebne podatke v zvezi z dediščino, zapuščino in zapuščinskim (dediščinskim) postopkom za sestavo smrtovnice. Smrtovnica je podlaga za uvedbo sodnega postopka dedovanja.
Smrtovnica
Smrtovnica je uradni upravni dokument, ki vsebuje podatke o smrti zapustnika, o zapuščini (premoženju), o obstoju ali neobstoju sestavljene oporoke ali večih oporok, kjer se hranijo, o izkazanem nepremičninem in premičnem premoženju in o zakonitih in oporočnih dedičih in sorodnikih, ki bi po prvih informacijah prišli v poštev za dedovanje. Smrtovnica je upravni dokument, ki ga sestavi matičar in ga po sestavi pošlje dediščinskemu sodišču. Podatke za smrtovnico lahko poda kdorkoli, v kolikor posebnih podatkov o zapustniku ali dediščini ni, se jo sestavi na podlagi razpoložljivih uradnih podatkov.
Dedovanje po Zakonu o dedovanju in Dedni redi
V primeru odsotnosti oporoke ali v primeru neveljavnosti le te, pride do dedovanja na podlagi zakona o dedovanju. Delno je z vprašanjem zakonskega dedovanja povezano tudi vprašanje nujnega dednega deleža, saj se ta izračunava na podlagi zakonskega dednega deleža, ki pripada ali bi pripadal dediču. V primeru, da oporoka je sestavljena ali pa če ni bila sestavljena, pa so bila dana večja darila, namreč lahko določeni dediči pod določenimi pogoji zahtevajo nujni dedni delež, če je bil ta prikrajšan - omenjeno je potrebno, skladno z dednim pravom in v zapuščinskem postopku - šele ugotoviti oziroma izračunati. Izračun nujnega dednega deleža je sicer teoretično preprost, v praksi pa se lahko zaplete zaradi vlaganj, časovne odmaknjenosti, dejanske narave formalno oblikovanega darila, ipd.
Prvi dedni red sestavljajo potomci zapustnika ali zapustnice in partner (parter v zakonski zvezi ali izvenzakonski zvezi, če je obstajala premoženjska skupnost). Potomci torej v smislu otrok, vnukov, pravnukov. V kolikor potomci so v trenutku smrti zapustnika še živi, deduje partner v prvem dednem redu. Upravičenci (dediči) prvega dednega reda so upravičeni do nujnega dednega deleža.
Drugi dedni red sestavljajo starši - mama in oče zapustnika oz. zapustnice, partner zapustnika in v primeru, da mama ali oče nista več živa, njuni otroci (torej bratje in sestre zapustnika oz. zapustnice), v primeru, da so tudi oni umrli pa njihovi otroci. Upravičenci (dediči) drugega dednega deleža so pogojno upravičeni do nujnega dednega deleža - če so nezmožni za delo, ekonomsko ogroženi, ipd.
Tretji dedni red sestavljajo stari starši - ded (dedek) in babica in posledično, če nista več živa, njuni otroci.
Četrti dedni red pa predstavljajo stari stari starši - praded in prababica in njuni otroci.
Zapustnikovi otroci posvojenci (zapustnikovi posvojenci) so v primeru prave posvojitve izenačeni z zapustnikovimi (biloškimi) otroci. Zapustnikovi izvenzakonski otroci so izenačeni z zapustnukovimi otroci rojenimi v zakonu.
Zapuščinsko sodišče
Smrtovnico upravna enota sestavi in pošlje krajevno in svtarno pristojnemu dediščinskemu sodišču, ki začne sodni postopek dedovanja, zapuščine - zapuščinski postopek, in sicer najprej opravi (ponovne) poizvedbe o premoženju, oporoki, sorodnikih in domnevnih dedičih zapustnika. Torej o tem, kaj naj se deduje, kako naj se deduje in kdo naj deduje.
Ko je vse nared za dediščinsko, zapuščinsko obravnavo se razpiše dediščinski, zapuščinski narok oz. narok za dedovanje oz. zapuščino. Na narok za dedovanje oz. zapuščinsko obravnavo se povabi sorodnike, domnevne dediče in druge zainteresirane osebe, kot na primer upnike dediščine, v kolikor se priglasijo in izkažejo utemeljen pravni interes. Dedič, ki deduje, deduje tako premoženje, kakor dolgove zapustnika.
Dediči sicer dedujejo vse premoženje, torej tako pozitvno dediščino (aktivo, premoženje) kakor negativno dediščino (dolgove). Vendar pa se v sklep o dedovanju vključijo le podatki o dedovanju aktive. O negativnem vidiku dedovanja se namreč vodijo kasneje drugi dedni ali obligacijski postopki.
Ko so razrešena vsa dejanska in pravna vprašanja dedovanja v zvezi z zapuščino oziroma dedovanjem, izda dediščinsko, zapuščinsko sodišče odločitev v obliki sklepa o dedovanju, ki mora pred izvršitvijo postati še pravnomočen. To je tudi čas za odmero sodne takse za postopek dedovanja in davka na dediščino, v kolikor pride v poštev. V poštev pa pride glede na vrednost dedovanja in glede na dedne rede.
Glejte tudi:
Blog zapise o dedovanju - dedovanje
Dedovanje, zapuščine, oporoke, izročilne pogodbe in dosmrtno
Dednopravne pogodbe - izročilna, preužitek, dosmrtno preživljanje, darilo za primer smrti
Uveljavljanje nujnega dednega deleža
Zdravstveno pooblastilo in oporoka
Zapuščina in zapuščinski postopek
Pogodba o preužitku in darilna pogodba
Ločitev in izločitev zapuščine