Smrtovnica je v Sloveniji dokument, ki ga izdela upravna enota po kraju smrti osebe. Upravna enota po vpisu smrti osebe v matični register smrti na podlagi podatkov svojcev ali zainteresiranih oseb sestavi smrtovnico in jo pošlje na okrajno (zapuščinsko) sodišče.
Vsebuje podatke o umrlem, kot so ime, priimek, datum in kraj rojstva, datum in kraj smrti ter druge pomembne podatke za dedovanje in zapuščinsko obravnavo. Matičar, ki je pristojen za vpis smrti v matično knjigo umrlih, mora v tridesetih dneh od vpisa poslati smrtovnico zapuščinskemu sodišču.
Če matičar ne more dobiti vseh potrebnih podatkov za smrtovnico, pošlje smrtovnico samo s podatki, ki jih ima, in navede razloge, zakaj ni mogel sestaviti smrtovnice v celoti, ter navede podatke, ki bi lahko bili sodišču koristni pri iskanju dedičev in pokojnikovega premoženja.
Če umre oseba zunaj občine, kjer ima stalno ali začasno prebivališče, matičar pošlje zapuščinskemu sodišču samo izpisek iz matične knjige umrlih in podatke, ki jih ima, ter so lahko koristni za sestavitev smrtovnice.
Zakon o dedovanju predvideva, da matičar smrtovnico spiše na podlagi javno dostopnih evidenc, registrov in baz ter podatkov dedičev in tistih, ki matičarju posredujejo podatke (če niso to dediči).
Če matičar prejme oporoko ali potrdilo o hrambi oporoke ali mu je posredovan podatek, da obstaja oporoka, jo mora priložiti smrtovnici ali navesti podatek o obstoju oporoke v smrtovnici.
Zakon predvideva, da se smrtovnica sestvi v vsakem primeru, torej tudi za primer, da zapustnik ni imel nobenega premoženja.
Če zapuščinsko sodišče prejme nepopolno smrtovnico ali le izpisek iz matične knjige umrlih, lahko glede na okoliščine samo sestavi smrtovnico pri sodišču ali naroči sestavo smrtovnice delavcu sodišča zunaj sodišča, ali pa matičarju naroči sestavo smrtovnice. Sodišče lahko samo sestavi smrtovnico tudi v drugih primerih, ko je to primerno, če je z izpiskom iz matične knjige umrlih ali z javno listino dokazano, da je oseba umrla ali da je razglašena za mrtvo.
V smrtovnico se vpišejo naslednji podatki: priimek in ime (tudi prejšnji priimki ali imena) pokojnika, datum in kraj rojstva, datum in kraj smrti, naslov stalnega ali začasnega prebivališča, poklic, stan, državljanstvo in veroizpoved pokojnika, podatki o pokojnikovem zakonskem stanu, podatki o dedičih in premoženju pokojnika ter podatki o osebah, ki so pristojne za vodenje zapuščine.
V primeru, da je pokojnik umrl zunaj občine, kjer je imel stalno ali začasno prebivališče, se v smrtovnico vpišejo tudi podatki o mestu smrti in osebi, ki je izdala obvestilo o smrti. Smrtovnica se lahko sestavi tudi v primeru, ko pokojnik ni zapustil nobenega premoženja, saj je potrebna za ugotavljanje dedičev in za izvršitev drugega zapuščinskega postopka.
Zapuščinsko sodišče sprejme smrtovnico in jo vpiše v zapuščinsko knjigo. Sestava smrtovnice je pomembna tudi zato, da se lahko ugotovi, kdo je dedič pokojnika in kdo je pristojen za vodenje zapuščine. Poleg tega smrtovnica služi tudi kot dokaz o smrti osebe in se lahko uporabi za različne namene, kot so prenehanje delovnih in družinskih pravic, prenehanje plačil in obveznosti, odtujitev premoženja in drugo.
Smrtovnica je potrebna za ugotovitev obsega dediščine ali za opravljanje drugih zapuščinskih opravil, kot so ugotavljanje dedičev, določitev dediščine in razdelitev premoženja. Če se med postopkom ugotovi, da je bila smrtovnica sestavljena napačno ali da vsebuje neresnične podatke, lahko sodišče odredi njeno popravo ali dopolnitev. Smrtovnica se lahko sestavi tudi za osebe, ki so umrle pred veljavnostjo zakona o matičnem registru in zapuščinah, če se ugotovi, da je bila oseba razglašena za mrtvo, vendar je dejansko še vedno živa.
V takšnem primeru se sestavi nova smrtovnica, ki vsebuje podatke o osebi, ki je bila razglašena za mrtvo, in se vpiše v zapuščinsko knjigo. Smrtovnica se lahko sestavi tudi v primeru, ko se ugotovi, da je bila oseba pogrešana, vendar se je pozneje izkazalo, da je še vedno živa. V takšnem primeru se sestavi nova smrtovnica, ki vsebuje podatke o osebi, ki je bila pogrešana, in se vpiše v zapuščinsko knjigo.
Zapuščinska obravnava je postopek, v katerem se ugotavlja, kdo so dediči umrlega in koliko vsak od njih deduje. Dediči so lahko potomci umrlega, zakonci, starši, bratje in sestre ali drugi sorodniki. Če umrla oseba nima potomcev, se lahko dedujejo zakonci, starši, bratje in sestre ali drugi sorodniki.
Nujni delež dedovanja je del premoženja, ki ga dediči lahko uveljavljajo, če menijo in dokažejo, da ne za časa življenja ne v okviru zapuščine niso dobili niti polovice tistega, kar bi jim šlo, če ne bi bilo oporoke ali daril za časa življenja. Nujni delež je določen z zakonom kot polovica zakonskega, vendar niso vsi dediči upravičeni zahtevati nujni dedni delež.
Zapuščinska obravnava poteka pred sodiščem, ki jo vodi sodnik. Sodnik ugotovi, kdo so dediči in koliko vsak od njih deduje. Dediči lahko v zapuščinski obravnavi zastopajo svoje interese sami ali z odvetnikom.
Zapuščinska obravnava lahko traja dlje časa, odvisno od zapletenosti primera in števila dedičev. Če je premoženje umrlega dovolj veliko ali so dediči med seboj v sporu, lahko postopek traja več mesecev ali celo let.
Kolikšen je nujni delež pri dedovanju, je odvisno od sorodstvenega razmerja med umrlim in dediči. Če so dediči potomci umrlega, je nujni delež polovica premoženja, ki bi ga dedovali, če ne bi bilo oporoke in/ali daril za časa življenja zapustnika.
Zakon določa kot nujne dediče zgolj nekatere osebe in sicer potomce pokojnega (vključujoč posvojence, potomce potomcev oz. posvojencev), zakonca oz. partnerja pokojnega in starše pokojnega. Dedki in babice ter bratje in sestre zapustnika so lahko nujni dediči le pogojno – če so delovno nezmožni in nimajo sredstev za preživljanje (socialno-ekonomski dvojni pogoj)
Predpostavka pa je, da so osebe nujni dediči, če so po zakonitem dednem redu upravičeni dedovati.
Če umrla oseba nima potomcev, lahko dedujejo zakonci, starši, bratje in sestre ali drugi sorodniki. Če umrla oseba ni imela zakonca, se zapustnikovo premoženje razdeli staršem, bratcem in sestram ali drugim sorodnikom. Če tudi teh ni, se premoženje deduje državi.
Povzetek:
- Smrtovnica je dokument, ki vsebuje podatke o umrlem in se vpiše v matični register.
- Zapuščinska obravnava je postopek, v katerem se ugotavlja, kdo so dediči umrlega in koliko vsak od njih deduje.
- Nujni delež dedovanja je del premoženja, ki ga morajo dediči nujno prevzeti po smrti osebe.
- Zapuščinska obravnava poteka pred sodiščem in jo vodi sodnik.
- Če umrla oseba nima potomcev, lahko dedujejo zakonci, starši, bratje in sestre ali drugi sorodniki.
- Zapuščinska obravnava lahko poteka po mirni poti, če se dediči dogovorijo o razdelitvi premoženja.
Opozorilo:
Prispevki so namenjeni kritičnemu razmisleku in ne predstavljajo uradnih stališč, nasvetov ali priporočil pisarne. Prispevki niso nadomestilo za strokovno pomoč v živo in ne predstavljajo pravnih nasvetov ali vstopa v mandatno razmerje. Pred ukrepanjem se vedno posvetujte z odvetnikom. Pisarna ne prevzema odgovornosti za ukrepanja, dejanja in aktivnosti, ki bi jih izvedli na podlagi te objave ali vaše interpretacije objave. Vsakršno odgovornost izključujemo in zavračamo.
Pokličite na 031 823 834, pošljite email info@op.si ali uporabite naš Obrazec za kontaktiranje Odvetniške pisarne in se dogovorite za termin za prvo odvetniško pravno pomoč in nasvet.